petek, 04. marec 2011

Think QandA V0.2. - Komuniciranje

Pa kje si ti, se oglasi zoprnež…a že veš zakaj se ukvarjaš z bonsaji?

Ekola sem razmišljal in razlogov je zelo veliko…univerzalen odgovor verjetno sploh ne obstaja, niti mi ni važen…zanimivi so vidiki. Recimo en zanimiv vidik bonsajizma, ki me pritegne je komunikacija. Seveda je vidikov veliko…oblikovni, umetnostni, naravni, obvladovanje tehnik,…ampak komunikacija se mi zdi v tem trenutku posebej zanimiv vidik.

Z bonsajem se komunicira…sporoča se neka zgodba. En moder možakar, s katerim sem nekoč delal, je enkrat izjavil: »Ni mogoče nekomunicirati«…res je, ni mogoče,...tudi če si tiho komuniciraš, torej se lahko komunicira z vsem, tudi z bonsaji. Ok ful dober razlog, vsi radi komuniciramo. Dejstvo je tudi, da bonsaji sporočajo neko zgodbo, da komunicirajo.

Na razstavah so recimo bonsaji razstavljeni s spremno rastlino in poslikanim zvitkom (Kakemono). Vsak element ima v zgodbi svojo vlogo, svoj del sporočila, ki tvori celotno zgodbo. Spremna rastlina ali predmet prikazuje okolje v katerem drevo živi. Slika na zvitku (Kakemono) je drug element, ki doda svoj del zgodbe, bonsaj je osrednji element zgodbe in tako lahko nekaj sporočamo, izražamo, komuniciramo.

Izziv, ki ga tukaj vidim pa je sledeč…..to je način izražanja, ki smo ga v Evropi in seveda tudi drugod po svetu, prevzeli od Japoncev, Japonci od Kitajcev, ampak oboji so to komunikacijo in celotno simboliko, pomenljivost, ki jo spremlja, razvili skozi dolgo zgodovino…recimo samo Kanji simbolov obstaja več kot 3.000, potem so še razni pomeni zmajev, tigrov,….celoten ceremonialen del predstavitve bonsaja, kot npr. vloga Tokoname in celotna ceremonija do obiskovalca. Vsak tak element ima več pomenov, svoje razloge, odvisno od zaporedja in načina prikaza imajo lahko več različnih pomenov, dodatno globino …in globino te simbolike, so razvili z dolgo tradicijo, zgodovino, ki izvira in se je razvijala iz neke potrebe po tej simboliki in vse to vključujejo v svoje kreacije bonsajev….na ta način predvidevam gojijo in razvijajo svojo lastno kulturno identiteto, izražanje,…tu vidim precej dodane vrednosti…pije vodo.

Pri nas je prva asociacija velike večine ljudi ob besedi bonsaj, Bauhaus. Res je, to je slab primer, največji možni ekstrem, ki me v bistvu ne zanima. Dejstvo pa je, da je percepcija in razumevanje publike pri nas čisto drugačna kot recimo na Japonskem. Ampak hkrati je dejstvo, da ustvarjamo bonsaje tudi mi in želimo komunicirati dobre zgodbe, zgodbe ki pritegnejo, zgodbe, ki je bonsaj iz Bauhausa ne zna povedati.

Ampak ali dejansko v Evropi tudi ljudje, ki se ukvarjamo z bonsaji razumemo vso to ozadje, vso to širino in pomene simbolike, ceremonialnega dela. A je to sploh potrebno razumeti za dobro zgodbo? Ali to mogoče pomeni, da je sporočilnost pri nas omejena? Ali je samo pogojena z drugimi potrebami, kulturnimi, umetniškimi  ali celo zgodovinskimi ozadji in mogoče je to ključ do dobre sporočilnosti, dobre zgodbe, dobrega drevesa, značilnega za naše okolje?

Trenutno si približno domišljam, da razumem, da mora biti dober bonsaj lepo združen v eno celoto, imeti mora rdečo nit, zgodbo. Posoda, korenine, deblo, posamezne veje, krošnja, oblački in razni dodatki kot so zemlja, mah,…. tvorijo celoto in tako dosežeš dobro podobo, design, umetniško sporočilnost, oblikovno skladnost ali kakor koli že to poimenujemo.

In to je to? Se mi zdi, da mora bito več kot samo to…ta je zanimiv, ta del dreves je suh, ker ja vanj udarila strela, res ima dobro gibanje, ki je lepo poudarjeno in elementi na drevesu so skladni z ritmom gibanja, dodelani do najmanjšega detajla, drevo je provokativno, naravo, dinamično,…super, vse to mora biti, to je »minimum«, zelo zahteven in kompleksen, da se razumemo in še zelo veliko rabim, da pridem vsaj do sem. Ampak vseeno me zanima kaj vse je lahko tista dodana vrednost dreves v naših kulturah, ki jo vsaj po mojem videnju, recimo Japonci dopolnjujejo s svojo celotno simboliko, ceremonijo in zgodovino….kaj torej lahko doda drevesu dodatno globino zgodbe?

Celoten postopek transformacije od izhodiščnega materiala do končne oblike?
To je prav gotovo nekaj kar vsaj mene kot začetnika najbolj pritegne…ampak na koncu se razstavlja samo končna podoba.

Ustvarjalec in njegova zgodba, njegova dimenzija umetnosti?
Mogoče pa je dober bonsaj sestavljen iz drevesa, posode in ustvarjalca, njegove zgodbe, duše, ustvarjalnosti, posebnosti,…

Idealizacija in perfekcionizem vseh posameznih elementov?
Pri skoraj vseh najboljših ustvarjalcih v Evropi je to zagotovo jasno…vsaka podrobnost je dodelana do perfekcije in je idealizirana.

A je smiselno ali celo potrebno povzeti in se naučiti razumeti celotno simboliko, recimo od Japoncev, Kitajcev,…jo vključiti v svoje zgodbe?
Skoraj zagotovo ne bomo spremenili te dolge tradicije in osnovnega pomena, vsaj delno bo to vedno pogojeno z izvorom in zato prisotno.

Verjetno je vse to skupaj in še kaj več tisto, kar je dodana vrednost, ki da zgodbi neko dodatno globino, ki skriva neke dodatne prikrite elemente, pomene, dopolnjujoče simbole, ki jih je treba raziskati. Verjetno so prav taka drevesa tista, ki nas najbolj pritegnejo, tista ob katerih se ustavimo za dalj časa in se vrnemo znova in znova.

In to kombinacijo, načine in različne elemente zgodbe mora torej vsak poiskati zase. Ne glede na to kje živi in komu sporoča, da tako na svoj način pove svojo zgodbo…aha, to je to!

Res?

1 komentar:

Raje pravi ...

Preveč razmišljaš!
Pokoplji filozofa,
prebudi umetnika!