ponedeljek, 17. oktober 2011

5. Alpe-Adrija razstava v St. Veitu

Ta vikend smo se člani SBK  udeležili razstave Alpe Adria, kjer smo zraven številne udeležbe članov, razstavo dopolnili tudi s petimi slovenskimi drevesi. V rotovžu starega, izjemno simpatičnega mestnega jedra St. Veita, je bilo razstavljenih približno 100 dreves iz Avstrije, Italije, Nemčije in Slovenije. V okviru razstave so se odvijale tudi delavnice predstavnikov posameznih klubov. Večino delavnic je vodil italijanski inštruktor Adriano Bonini, ki je prav tako ocenil in izbral nagrajena drevesa.

Razstavni prostor
Zame je bila ta razstava premierna, saj sem prvič razstavljal svoje drevo in nekako si ne znam predstavljati bolj prijetne prve razstave. V St. Veitu sem preživel dva lepa dneva v odlični družbi. Prijatelje bonsajiste je dopolnila moja družina v celotni sestavi Vesna, Tilen in Natan. Slovenski bonsaj klub je dosegel odličen uspeh, saj smo skupaj prejeli štiri nagrade. 

Nikov klek je prejel prvo nagrado po izboru občinstva, prav tako Nikov korejski gaber, je prejel nagrado v kategoriji srednje velikih dreves, Tomažev brin je prejel nagrado v kategoriji velikih dreves, moj "Waterfall" pa nagrado za najboljše drevo na razstavi. 


Za piko na "i" je ob koncu poskrbel še moj sin Tilen, ki se je odzval na povabilo organizatorjev, zbral pogum in odkorakal na oder, ter izžrebal nagrajence med obiskovalci. Ne vam kaj več si lahko človek zaželi.


Klek - Nik Rozman

Brin - Tomaž Kovšca

Pacipresa - Miha Medvešček

Korejski gaber - Nik Rozman

Moj brin "Waterfall" 

Tilen po tem ko je izžrebal nagrajence med obiskovalci.
Zelo pogumen si bil Tilen. Dadi je ponosen nate :)

Pa je vseeno veliko več kar si lahko človek zaželi. Zgodbo o "Waterfallu" osebno dojemam veliko bolj široko, gre za zgodbo o zaupanju med učiteljem in učencem, gre za zgodbo, ki se je začela prav v St. Veitu, kje mi je Tomaž Kovšca nesebično povedal  o možnosti nakupa dobrega materiala, gre za zgodbo kjer sva s Tomažem to drevo prvič skupaj oblikovala in ga dobri dve leti kasneje, pred razstavo tudi skupaj pripravila za premiero, gre za zgodbo o prenosu znanja in izkušenj, gre za sinergijo drevesa, učitelja in učenca...Tomaž hvala, kljub temu, da je stisk roke po objavi rezultatov v gneči izpadel medel, je bil pristen in poln hvaležnosti.

Pred vsem pa je treba nadaljevati z dobrim delom na nivoju kluba. Že v prejšnjem postu sem se dotaknil te teme dela v klubu, dobre energije, kvalitete domačega znanja, velikega potenciala med člani in drevesi, ki jih imamo. Tudi ta rezultat kljub temu, da gre za manj prestižno razstavo, dobro delo na nivoju celotnega kluba nedvomno potrjuje. 

Prav je da stremimo po znanju iz tujine, ampak moramo se zavedati, da imamo doma, čisto pred vrati izjemno dobre učitelje, da imamo doma izjemno dobro platformo za kvalitetno delo v prihodnosti, samo izkoristiti jo še moramo, vsak po svoje ampak kot ekipa.



Ekola to je to. Za konec še nekaj razstavljenih dreves iz ostalih držav.








P.S.: Nik hvala še enkrat za posojeno mizico.

sreda, 12. oktober 2011

Od St.Veita do "Waterfall-a" in nazaj

Prav zanimivo je kako se nekateri dogodki prepletajo, poklopijo, razvijejo, ali enostavno samo zgodijo...približno dve leti, štiri mesece in tri dni je minilo od tega, ko sem si prvič ogledal razstavo v St.Veitu v Avstriji. Na razstavi mi je Tomaž povedal, da Raje prodaja dober material za kaskado in še isti dan se je ta perspektivni brin peljal z menoj domov. Nekaj mesecev za tem sva jo s Tomažem prvič oblikovala in leto za tem je dobila svojo prvo in kot kaže, tudi zadnjo posodo. Pred dvema dnevoma je drevo odšlo nazaj do Rajeta, kjer sva jo skupaj s Tomažem na delavnici pripravila na prvo razstavo, ki bo čez tri dni, nikjer drugje, kot v St.Veitu v Avstriji. Logično!

2009-06 - Perspektiven izhodiščni material


V tem obdobju, med vsemi temi dogodki je kaskada naredila par kilometrov na cesti, še več kilometrov razvoja v obliki in se razvila iz perspektivnega materiala v všečno kaskado, ki sliši na ime "Waterfall". 

2011-10 - Waterfall

V tem istem obdobju je nivo znanja slovenskega bonsajizma izredno napredoval, nabralo se je veliko izkušenj, razvilo se je precej kvalitetnih bonsajev in člani SBK so dosegli kar nekaj zavidljivih in odmevnih rezultatov na najvišjem evropskem nivoju. 

V teh dveh letih, štirih mesecih in treh dneh, so se vezi in odnosi med ljudmi, ki se ukvarjamo z bonsajizmom poglobile, čuti se dobra energija, dobra volja, motivacije ne manjka, vlaga se veliko energije, nesebično si izmenjujemo znanje, izkušnje, imamo vizije za naprej in vso to prepletanje, ves ta razvoj dogodkov je razlog, da se enostavno v tem "ringelšpilu" človek dobro počuti, se razvija in raste. 

Ko imam dober dan in pogledam "Waterfall" vidim v njem vse to...ko imam slab dan, pač gledam vstran.


Skoraj pripravljen - Foto: Tomaž Kovšca

nedelja, 09. oktober 2011

Vikend by "Hans Van Meer"

Ta vikend bi enostavno najlažje opisal kot idealen. Slovenski bonsaj klub je gostil mojstra Hans Van Meera iz Nizozemske, ki je najprej v soboto izvedel delavnico, v nedeljo pa demonstracijo. 


Hans Van Meer se je izkazal za odličnega mojstra bonsajizma in veliko, izjemno osebnost. Osebnost, ki ne prenaša samo znanja in izkušnje ampak ustvari odlično vzdušje, osebo ki v mojih očeh pooseblja smisel bonsajizma. Energija na delavnici je bila izjemna in delo v takšnem okolju, delo pod mentorstvom take velike osebnosti, delo v tako dobri družbi je bilo preprosto izjemno...Vse kar je potrebno za opis delavnice: "To je to". Dodatne besede niso potrebne.

Hans Van Meer








Na delavnici sem delal na vsaj zame precej zahtevnem izhodišču, ki je pod mentorstvom Hans Van Meera in pomočjo Tomaža Kovšce doživelo zelo obetavno preobrazbo. Absolutno korak naprej, zdaj sledi počitek, premislek, načrt, nato pa gremo korak naprej.

Juniperus - Pred oblikovanjem

Juniperus - Po oblikovanju
Drugi dan je Hans Van Meer demonstriral delo na zanimivem drevesu, kjer je bilo v ospredje postavljena dolgoročna strategija razvoja. Ni šlo za klasično demonstracijo kjer je primarni cilj show in prikaz čim boljšega končnega rezultata. 


Šlo je za demonstracijo dela kot ga mojster izvaja doma na svojih drevesih. V tej fazi je tako Nikov Bor (Pinus Mugo) doživel preobrazbo, ki precej jasno nakazuje končno podobo, a hkrati dopušča dovolj svobode za dokončanje vseh podrobnosti v naslednjih fazah razvoja in je dobra osnova za naslednje korake do končne oblike. Če sem se v teh letih kaj naučil je to to, da je takšen način sicer dolgotrajnejši, zahteva več potrpežljivosti, a se vedno obrestuje. 

Nikov Bor (Pinus Mugo) pred demonstracijo




Popolni vikend se je končal z obiskom Tomaža Kovšce, Tomaža Hafner in Hans Van Meera, ki si je med sproščenim klepetom ogledal in pokomentiral drevesa na mojem vrtu in to je dalo samo še kljukico na šumnik res popolnemu vikendu. 

Hans Van Meer in moja smreka

Zadovoljstvo in veselje

petek, 07. oktober 2011